Na ekstremnem vzdržljivostnem tekmovanju Backyard Ultra v Našicah je Bojana Gostan z izjemno taktiko, vztrajnostjo in 248 pretečenimi kilometri ugnala vso konkurenco – pred njo so se ustavili in zaključili tudi moški.

Rekordi padajo, testi so čisti: stroka zagnala alarm

Kolesarstvo

6. Jul 2025 0

Kolesarstvo

6. Jul 2025 0

Angleži imajo dovolj, Šeško ostal brez prestopa

Nogomet

7. Jul 2025 10

Nogomet

7. Jul 2025 10

Filmska zgodba: partnerki, soigralki in tekmici

Nogomet

6. Jul 2025 1

Nogomet

6. Jul 2025 1

Ura za uro, krog za krogom. V peklenski vročini, z utrujenostjo v mišicah in ostrino v glavi. Bojana Gostan je na peti izdaji Nexe Croatia Backyard Ultra postala zgodovinska zmagovalka – absolutna, ne le med ženskami. V 37 urah neprestanega teka je premagala vse, tudi moške, in v zgodovini tekmovanja v Našicah postala druga ženska, ki je ostala sama na progi.

“Ta tekma je narejena tako, da ni moške in ženske kategorije. Izniči se razlika v moči in hitrosti. Vsakih 60 minut moraš biti na startu. Krog lahko pretečeš v 20 minutah ali 50, a moraš biti točen. Meni ta format ustreza, ker sem ‘dizel’. Dolge razdalje mi ne predstavljajo težav, nisem pa hitra,” pove Bojana.

To je bil njen tretji nastop v Našicah. Leta 2023 je pretekla 25 krogov, lani 28, letos pa kar 37. Že v prejšnjih letih je bila najuspešnejša med ženskami – tokrat pa je presegla vse.

Taktika, disciplina, mirna glava

Na vsakih 60 minut se znova začne nov krog. Vsak krog meri 6,7 kilometra. Vmes lahko ješ, počivaš, spiš, a moraš biti točen. Kdor zamudi začetek, izpade, kdor zdrži najdlje, zmaga.

“Moja taktika je bila 52 minut za krog. Nato se usedem, dam noge v zrak, nekaj pojem, popijem, vmes me partner Matej zmasira. Pet minut počitka je ogromno – če jih znaš izkoristiti,” se nasmehne trdoživa Slovenka.

Psihološki pritisk je ogromen

“Telo se ne sme ohladiti. Hitro najdeš razlog za odstop. Svoje telo sem dobro poznala. Tudi Velebit sva z Matejem prečkala samooskrbno, 250 kilometrov v dveh dneh, brez spanja. Vedela sem, da sem pripravljena,” pove in tudi prizna, da ni šlo brez zapletov. V 28. krogu je grdo padla in si močno poškodovala ustnico ter omajala zob. “Spotaknila sem se ob kamnito ploščico. To je zdaj ‘moj kamen’, rekli so, da bodo nanj narisali srček. To mi je bilo res lepo, ganilo me je.”

V tistem trenutku bi marsikoga ustavila že bolečina in bi odstopil, a sama na to ni niti pomislila. Tudi tekačem, ki so to videli, je naročila, naj o tem ne razlagajo nikomur, saj do jutra tega nihče ne bo opazil. “Padec in poškodba ustnice ni nič v primerjavi s tem, kar sem dala čez.”

V ozadju zmage – tih bojevnik

Ob progi je ves čas stal njen partner Matej – tokrat v vlogi podporne ekipe. “Potrebuješ nekoga, ki ti bere misli. Matej to zna. Ko utihnem, ve, da potrebujem kofein, in mi prinese kavo. Ni mi treba razlagati. To ohrani energijo,” brez težav pove, da sama takega podviga ne bi zmogla.

Bojana je bila pripravljena na več kot 50 krogov, a tekmovanje se je končalo, ko je pri 36. krogu odstopil njen najbližji zasledovalec, Renato Dasović. Pravila Backyard Ultra so jasna: zadnji, ki ostane, zmaga. Nadaljevanje ni dovoljeno. Bojana pravi, da je fante, ki so se hvalili, da bodo tekli do 50 krogov, prepričevala, da gredo vsaj do 40, a imeli so dovolj in zmaga je romala v roke nepopustljive Slovenke. Z zmago je osvojila srebrno vstopnico, s katero se lahko kadarkoli poda med svetovno elito v ZDA v Tennessee. Bo to že letos? Ni znala povedati, a dodala je, da ima to v načrtu.

Svetovna rekorda Backyard Ultra:

Moški rekord:

Phil Gore (Avstralija), 119 krogov (798 kilometrov)

Ženski rekord:

Megan Eckert (ZDA), 87 krogov (583 kilometrov)

Kalvarija, ki se ne vidi

A za številkami, zmagami in rekordi se skriva zgodba, ki presega šport. V treh letih – od 2020 do 2023 – je Bojana prestala šest operacij. Nima več dojk, ne zaradi bolezni, ampak zaradi pogumne, preventivne odločitve.

“Še vedno lahko počnem vse, a imam težave z rokami in fino motoriko, zato sem tudi prenehala plezati. Da bi vse skupaj lažje predelala v glavi, sem se začela nekoliko resneje ukvarjati s tekom – tudi zato, ker ne spim. Zakaj ne? Ker ga ne potrebujem. Lahko bi rekli, da imam težave s spanjem – zaspim šele takrat, ko telo dovolj utrudim. Prej ne,” začne pripovedovati svojo zgodbo.

Potem ko je njena mama zbolela za rakom na dojkah in rodilih, se je testirala in izvedela, da nosi genetsko mutacijo BRCA+ – gen, ki drastično povečuje tveganje za enega najagresivnejših oblik raka.

Kaj je BRCA+?

BRCA1 in BRCA2 sta gena, ki popravljata poškodovano DNK. Če mutirata, je tveganje za raka izjemno visoko.

Ženske z mutacijo BRCA1 imajo veliko tveganje za raka na dojkah in jajčnikih.

Mutacija se deduje po materi ali očetu – in prizadene tudi moške (rak na prostati, trebušni slinavki).

“Po 40. letu sem imela 90 odstotkov možnosti za raka. Ko imaš hčerko, si tega ne želiš, zato sem si preventivno odstranila jajcevode in dojke. Gre za eno najtežjih operacij. Po odstranitvi dojk ti med rebra in prsno mišico vstavijo ekspandre, ki ti jih polnijo eno leto. Prsna mišica se ti v tem času napne, da je še vedno videti kot dojka, nato pa ti jih odstranijo in namesto njih vstavijo proteze oziroma nekakšne vsadke,” razloži Bojana.

Trnova pot do starta

Operacije so si sledile druga za drugo. Po odstranitvi jajcevodov in dojk se ji je zgodila še torzija jajčnika, nato pa sta zaradi težav s premikanjem rok sledili še operaciji karpalnih kanalov na obeh rokah.  “Operacije so se kar vrstile, tisto obdobje sem le čakala, da bom prišla toliko k sebi, da grem na naslednjo. Takrat sem si rekla: ko bo vsega konec, bom odtekla 350 kilometrov. Ker bom vedela, da lahko.”

Glas za tiste, ki ne morejo teči

Danes Bojana brez težav javno spregovori o BRCA+ in ozavešča javnost. “Lahko hodiš na preglede na pol leta, a to ni zanesljivo. Lahko pa si rešiš življenje z odstranitvijo ogroženih organov. Ljudje tega gena sploh ne poznajo, šele ko nekdo zboli, se testirajo še drugi v družini. Sama vedno pravim, da imam srečo v nesreči,” poudari.

Njena zgodba je krik v tišino. Opomin, da je vztrajnost več kot zgolj tekaški izraz. “Tiste, ki trpijo raka na dojkah, so prave junakinje. Kar sem jaz pretekla v Našicah, ni nič proti temu, kar prestanejo one, ki imajo še kemoterapije,” doda.

Bojana Gostan ni le zmagovalka Backyard Ultra. Je glas tistih, ki trpijo v tišini. Dokaz, da pogum ni vedno najglasnejši krik – temveč tiho vstajanje. Vsako uro. Vsak dan. In ko se naslednjič na startu znova zažene ura, bo Bojana znova pripravljena.